ponedeljek, 17. junij 2013

Čmaževski turn, Zajeda, V/IV, 150 m in Dopi, V/III-IV, 160 m

Lepo sončno nedeljo smo se Dominika in Tina (obe AO Črnuče) ter Simon in Primož (oba AO Kamnik) odpravili proti Čmaževskemu turnu. Enotni smo si bili, da bi se bilo fino spraviti v neko steno, ki doživi malo ali nič obiska in kjer se ni bati gneče v steni. Čmaževski turn je v tem primeru zelo dobra izbira. V severni in vzhodni steni že poteka nekaj smeri, z Dominiko pa sva dodala še eno novo. Višina stene je približno 150 m. Dostop in sestop sta zelo zahtevna. Vmes smo se malo lovili z iskanjem prave poti do pod stene a smo jo kljub temu uspešno našli. Simon in Tina sta splezala smer Futrolca in nato še Kukavico. Z Dominiko sva začela v Zajedi nato pa splezala še prvenstveno smer, ki sva jo poimenovala Dopi in poteka med Futrolco in Kukavico. V Zajedi sva našla en star klin, dodala sva še dva nova na sidrišču. Sestop z vrha je zelo hiter. Najprej se držimo grebena, kjer nas pričaka tudi nekaj malega rušja, nato pa zavijemo desno v široko grapo, ki nas pripelje nazaj pod steno. Stena ponuja dokaj dobro kvaliteto skale. Fino je bilo raziskovati steze, stezice in navsezadnje stene, ki jih še nobeden od nas ni poznal.
Stena
Po grapi dol...
...po grapi gor
Simon
V Zajedi
Izpostavljen raztežaj
Dominika
Skica nove smeri
Avtor ob

2 komentarja:

  1. Mojca19. junij 2013 ob 07:30

    Jaz sem Čmaževski turn doživela drugače :))

    ČMAŽEVSKEMU TURNU

    Visoki vrhovi se pno pod nebo,
    na skalnatih kronah se ustavlja oko.
    Od vsepovsod vidni, z njih vidi se vse,
    od tam osvajalec obzorje uzre.

    Oblegani v svoji nesporni veljavi
    se skupaj s častilci kar sončijo v slavi.
    Orliči z njih vzletajo, gamsji so raj,
    planike krasijo ta vzvišeni kraj.

    A Čmaževski turn se ne šteje v ta zbor,
    in vèndar srce me zvabílo je gor.
    Ne vodi nanj steza; če v steni ne znaš,
    lahko le skoz rušje na vrh se podaš.

    Po poti čemaž mu ime potrjuje
    in skromna me šmarnica razveseljuje.
    Pomladni ku-ku se iz krošenj glasi
    in srnica plaha pred mano zbeži.

    Skoz ruševje pot si na vrh izborim
    in majcene jase se razveselim:
    naužijem podob se vrhov in slemen
    z njegovih prijaznih razglednih ramen.

    Četudi mu pesnik posvetil ni ode
    in romarji tja ne drve na pohode,
    zasluži naklonjenost moj'ga srca
    in alpsko poskočnico, kakor je ta.

    Mojca

    OdgovoriIzbriši
  2. Primož Lavrič19. junij 2013 ob 10:08

    Hvala za lep komentar.

    Primož

    OdgovoriIzbriši

Naročite se na: Objavi komentarje (Atom)