Primož Lavrič: Rzenik - poskus Osrednjega stebra

V torek, 5.3., sva se z Antejem odpravila pod Rzenik z namenom preplezati Osrednji steber. Kakšne nevarnosti za plazove tam ni bilo, računala sva tudi na več ali manj kopno steno. No žal se je izkazalo, da temu ne bo tako. Že prvi raztežaj, ki sva ga plezala nenavezana, je postregel z delikatnim plezanjem po dokaj strmem terenu in nepredelanem snegu. V drugem raztežaju je bilo sicer nekaj manj snega ampak kljub temu preveč, da bi se dalo plezati v plezalkah. Tudi sicer je ta raztežaj kar siten. Začne se s plezanjem po plošči proti levi, nato pa z izpostavljeno prečnico v desno, ki se konča s previsno počjo. V tretji raztežaj sem se podal v plezalkah, a bi bilo bolje, da se ne bi. Začelo se je sicer dobro, tudi varovanje je bilo na začetku solidno. Nekje na sredini prečnice v levo pa je bilo veselja konec. Varovanja ni bilo mogoče namestiti, vsi stopi so bili posneženi, preobuvanje nazaj v gojzarje in natikanje derez pa nemogoče. Prečnica se konča tik po nezgrešljivo markantno zajedo (Rjavi pas) in se nato nadaljuje po strmem žlebu. Nadaljeval sem torej v plezalkah in s pasu snel cepine. V tem žlebu je bilo približno pol metra nepredelanega snega, spodaj pa plošče in nekaj malega zamrznjene trave brez katere bi se težko pregoljufal čez ta raztežaj. Ko mi je po približno 15 m od zadnjega varovanja končno uspelo spet nekaj zabiti, priznam, da mi je močno odleglo. Po polovici četrtega raztežaja sva odnehala, saj v nadaljevanju ni bilo dosti bolje in brez bivaka zagotovo ne bi prišla čez steno. Tako sva se v krušljivi steni dobro uro zabavala z izdelavo sidrišča za spust in se nato spustila pod steno, kjer je sledil še en manjši zaplet, vlekla sva namreč napačen konec vrvi. :) Kljub temu, da smeri nisva preplezala, lahko rečem, da je bil poskus dragocena izkušnja.